ŠPARALIZACIJA

Noči se daljšajo, dnevi krajšajo in spet je malo več časa za druženje z računalnikom.

Trenutno sem v obdobju, ki ni najbolj svetlo, a sem še vedno v mnogo udobnejših čevljih kot mnogi, ki živijo pod pragom revščine. Zavedam se, da je meja tanka in lahko kmalu pristanem med slednjimi, ki upam, da imajo dovolj moči in volje, da bodo dočakali svetle dni. In ker imam že od nekdaj smisel za organizacijo in finance, sem se odločila, da bom z vami, ki si želite malo bolj "šparovno" živeti ali preživeti s skromnimi dohodki, delila svoje znanje.

Vse naenkrat ne gre. Tudi znanje in izkušnje ne nastanejo čez noč. Po korakih bom dodajala nasvete, recepte, odgovore na morebitna vprašanja in ideje, ki se mi bodo ob pisanju porodile, seveda. Vabim tudi ostale, da se v komentarjih pridružite s svojimi nasveti, izkušnjami, vprašanji ...

Poglavje številka 1: NAČRT

Težko je nakladati in nekomu soliti pamet na podlagi točno določenega primera, zato želim, da vsak, ki prebere moj primer, prenese moje besede v svoje življenje in stopa s pomočjo mojih idej po svoji poti. Prvi korak je zagotovo načrt, kamor spadajo seznami. Prvi izmed seznamov so zagotovo dohodki in odhodki.

Izmišljen primer:

PRIHODKI:
Plače, najemnine, obresti, delo na črno, otroški dodatki, socialna pomoč ...  1200 €

PRIBLIŽNO ENAKI IZDATKI:
Zavarovanja, telefoni, krediti, najemnine, položnice za stanovanje ... 800 €

PREOSTALI NUJNI IZDATKI:
hrana, pijača, čistila, higiena, gorivo oz. prevoz ...

V KOLIKOR ŠE KAJ OSTANE: LUKSUZ:
revije, pijače, obiski predstav, šport, glasbena šola, izleti, darila, zabave, pohištvo, donacije, rezerva za registracijo, pnevmatike ...

Če imamo vseh dohodkov okrog 1200 evrov in stalnih odtegljajev za 800 evrov npr., nam ostane 400 evrov. Teh 400 evrov je zdaj potrebno razdeliti preko celega meseca, upoštevajoč vse člane družine, tudi hišne ljubljenčke. V kolikor ste sami, vam bo verjetno ostalo še za luksuz. če vas je veliko, bo težava že pokriti nujne izdatke. V vsakem primeru si vse prihodke, izdatke in želje zapisujte. Morda bo prvi mesec katastrofa in se boste težko držali načrta, a če se boste vračali in imeli voljo, bo z vsakim dnem prišel večji uspeh.

Vzemimo 4-člansko družino z enim psom. Plačljivi luksuz se bo za zdaj povsem črtal. 400 evrov porazdelimo torej na hrano, pijačo, čistila, higieno in gorivo/prevoz. Če porabite goriva npr. za 200 evrov, vam ostane le še 200 evrov. Teh 200 evrov razporedite na 4 tedne ali pa na toliko dni, kolikor jih ima mesec. Na teden smemo kupiti dobrine v vrednosti cca 45 evrov. Za 4 člane in enega psa! Nemogoče? JE MOGOČE!

Več v naslednjih objavah.

1:0 za domačo hrano (priporočeni veganski gyros iz trgovine 1. in nikoli več)

Pogosto slišim "priporočila" glede hrane in prihranka časa ter neke vrste očitke, kako lahko toliko časa zapravim v kuhinji. Pa ga res? Sploh ne. Ampak, ker sem odprta, sem po več priporočilih znancev poskusila nekaj novega. Šla sem v trgovino po ta tako zelo hvaljen veganski gyros in ga pripravila za kosilo vsem štirim. Za pripravo kosila sem potrebovala enako ali celo več časa kot za ostala kosila (odvisno od obroka), okus pa nas je močnoooo razočaral. Pravzaprav sem razočaranju vrata odprla že kmalu po prihodu iz trgovine, ko sem odprla kartonsko embalažo, pod katero se je v plastiki skrival gyros. Nekaj umetnega in v plastiki naj dam na krožnik?

Veganski gyros - prvič in nikoli več.

OK, od enega obroka ne bomo preč. Morda imajo drugi prav in je res slasten. Sem se potrudila, dodala nam ljube dodatke itd., ampak enostavno to ni hrana za nas. Preveč umetna, preveč začinjena in glede na količino, predraga. Mi zares uživamo v vsakem grižljaju in polnem okusu domače hrane. Zato tudi redko jemo zunaj. Kamorkoli se odpravimo, s sabo vozimo posodo, pribor, desko, nož in našo zelenjavo ter sadje. Verjetno bi bilo manj dela, če bi kupili stvari na licu mesta - no, saj občasno dokupimo tudi kaj trgovinske hrane, še raje na tržnici, a nam je "nesti vse s sabo" postalo že rutina. Namerno gremo kupit le sestavine k domačinom, če so znane po kvaliteti. Kot npr. olivno olje, ko smo na morju. Ali mi je žal, da sem kupila gyros? Ne. Radi poskusimo nove okuse in smo odprti za alternative na vseh področjih. Morda smo še toliko bolj hvaležni, ker imamo na voljo veliko sadja in zelenjave. Četudi vmes iz trgovine, še vedno jo pripravimo brez E-jev, pretirane uporabe soli, sladkorja ... in ima okus po hrani iz narave. Za pripravo zdrave hrane se nikoli ne porabi veliko časa. V tem tudi uživamo, saj jo pogosto pripravimo skupaj. Še posebej Picasso zelo uživa pri kuhanju. Fleki pa rada prevzame okraševanje in pripravo krožnikov. Vse skupaj zaokrožimo z dodajanjem ljubezni v hrano ter prijetnim vzdušjem pri mizi, ki se včasih, moram priznati, spremeni v pravi teater. Ker smo kulturniki po duši, uživamo tudi v tem hehe. Z Mamblijem sva se že celo navadila, da med občasnim teatrom piščancev jeva dalje, kot da se okrog naju ne dogaja nič. Mi smo ena super nora družina in tako bo tudi še nekaj časa ostalo :).

Motorikpark Gamlitz

Večino časa se potepamo po Sloveniji. Občasno skočimo tudi k našim sosedom. Tokrat smo se zapeljali v Avstrijo. Na meji smo po dolgem času spet morali pokazati dokumente. Revež v dolgih rokavih in toplih hlačah se mi je ob tej pripeki kar zasmilil, Blizu meje imajo prečudovit Motorikpark, kjer otroci vseh starosti - pa tudi odrasli - pridejo na svoj račun. Tak park bi si želela imeti pred hišo ali vsaj blizu našega kraja. Navdušil nas je!

 Vir fotografije: http://www.wurzelausdrei.at/pictures/gamlitz/DSC_001.JPG

Kmalu po vstopu v park je Picasso zagledal gugalnice in takoj zatem mivko, kjer se je udomačil in sem ga kooooomaj prepričala, da sva šla naprej. Medtem sta Fleki in njen očka že delala vragolije na orodjih, ki na prvi pogled ne delujejo nič posebnega. Ko pa jih preizkusiš, :). No ja, jaz jih nisem. Bila sem varuška, ni šlo (izgovore najdem vedno, v tem sem profi). Sem se pa od srca nasmejala našemu Mambliju, ki ga je njegova mala Fleki "nalulala", da ni imel za 5 dag zemfa :). Res je spretna. Motorika in ravnotežje sta njeni močni točki. Mislila sem, da tudi Mamblijevi, a žal, stara se hihi.

Vir fotografije: http://rastokirn.weebly.com/uploads/5/7/4/6/57469979/767699_orig.jpg

Ko so se vsi izživeli nad svojimi orodji, smo se utaborili ob jezercu, ki je zraven igral. Najprej sta namočila noge, kmalu sta bila v njem že cela. K sreči imam v avtu vedno s sabo rezervna oblačila, tako da se z njunimi mokrimi podvigi ne obremenjujem. Nasprotno. Uživam, ko ju opazujem, kako zelo uživata. Uživava. Tudi Mambli ima tisti pogled, ki ga ne znam opisati, a prihaja iz globine duše in z njim sporoča, da je srečen in uživa ob pogledu na njuno razigranost in sproščenost.

 Jezerce, v katerem sta Picasso in Fleki okopala svoje ta zadnje in opazovala pupke.

Ker ni bilo kamenčkov, da bi jih metala v vodo, sta si našla drugo zaposlitev. Našla sta ogromno pupkov, jih zajemala med dlani in opazovala, če že imajo noge (krake) ali ne. Kot da bi tekmovala, sta jih zajemala, se klicala, si kazala svoje ulove in jih seveda takoj nato vrnila v vodo. Na vsakem izletu se vse bolj zavedam, da se zna Picasso v šoli dolgočasiti, ušpičiti vragolije in nositi pozive na govorilne ure. Zadeva je že urejena. V šolo bo hodil Mambli hihi.

Pupki na pohodu - ob kliku na fotko se te črne pike spremijo v pupke ;).

Po urjenju motorike, kopanju, opazovanju pupkov in sadni malici, smo se bosi po čutni poti odpravili proti avtomobilu in se odpeljali proti domu. Utrujenčka sta že za prvim ovinkom zadremala in si do doma napolnila baterije. Tokrat sva bila za bedenje preutrujena midva. Enostavno sva povedala, da je čas za spanje in odšla v posteljo. Z dovoljenjem, da se igrata, dokler ju ne zagrabi spanec. Začuda sta naju celo pustila pri miru. Dober dan je bil za nami. Se že veselimo ponovitve izleta. V kratkem.

Dan lipicanca v Lipici

Kar načrtujemo daleč vnaprej, se pogosto izjalovi. Zato smo pogledali kaj se dogaja preko vikenda in naleteli na oglas o posebnem dnevu v Lipici. Pogledali smo program in se v hipu odločili. Gremo!

Po poti nas je prijetno božalo sonce, sprejelo nas je prijazno osebje, Picasso in Fleki sta med čakanjem v vrsti uživala v norčijah gospoda, ki je bil oblečen v lipicanca. Bili smo v kratkih rokavih in nam je bilo res vroče, on pa je v tistem kostumu skakal naokoli in zabaval otroke. Ko je šel pit, sem videla, da je moker in teče iz njega, a naredil je le požirek ter se odpravil novim obiskovalcem naproti.

Vso območje kobilarne je prekrasno, čisto in urejeno. Ljudi je bilo veliko, a so bili razkropljeni, tako da gneče ni bilo čutiti in smo se lahko svobodno gibali. Otroka sta se udeležila delavnice z glino in delavnice, kjer so iz naravnih materialov lahko sestavili rožico ali konja,

Njihova šablona, kako bi naj ustvarili konja. Naša dva sta zadeve naredila seveda po svoje.

 Fleki si je dala tudi poslikati obraz. Osebje na delavnicah je delalo s srcem in z veseljem sva počakala najina škrata, da končata z izdelki. Kar nama je bilo najbolj všeč, je bilo to, da sta lahko izdelke pustila tam in jih vzela ob odhodu. Tako smo ves čas hodili prostih rok. Ogledali smo si lipicance, kočije, muzej in kovanje konj ter glavno točko dneva, predstavo na hipodromu. Velik vtis so na nas naredili konji, ki so z vso svojo eleganco in močjo pokazali svoj talent, čeprav sva se kasneje spraševala, kako jih trenirajo. Namreč vsaka žival, ki je mučena ali pretepana, se nama močno smili in tega ne podpirava. Zato tudi nikoli nismo obiskali cirkusa. Vsekakor upava, da z njimi delajo humano. Poraja se nama tudi vprašanje, zakaj živali, ki služijo ljudem ves aktivni del življenja, potem pristanejo na dražbah ipd. Mar ne bi bilo dosti bolj spoštljivo, da bi jim v zahvalo za služenje uredili nekakšen krajinski park ali nekaj podobnega? Tam bi lahko na "svobodi" uživali do svoje naravne smrti. To bi se vsaj nam zdela primerna zahvala.

Skok, ki ga zmorejo le vrhunski lipicanci

V vseh točkah smo uživali ne le zaradi lepote konj, temveč tudi zaradi res dobro izbrane glasbe. Presenetilo nas je, da so zelo zanimivo točko uvrstili na rep programa. To je bil prikaz "akcije" policistov konjenikov. Res poklon vsem tem prekrasnim bitjem. Pa tudi policistom he he.

Prikaz policistov konjenikov, ki konje vodijo skozi dim, mimo strelov, siren itd. Naš poklon.

Ker je čas prehitro tekel, se nismo utegnili sprehoditi po drevoredih, saj sva otrokoma obljubila igro na igralih. K sreči zanju niso bila nek izziv in smo lahko ob primernem času zapustili prostor. Domov smo odšli izjemno zadovoljni, s spominki, ki sta si jih naredila sama in vem, da se bomo še vrnili. 

Morda se celo nekega dne tukaj poročiva v njihovi pravljični istrski hiški, s kočijo in lipicanci. Skoraj tako kot Pepelka. Do takrat pa upam, da bova spoznala vilo, ki nama bo takšno poroko lahko s svojo paličico (ali polno denarnico) tudi omogočila :).

Pirini široki rezanci z gobicami - hitro, okusno in poceni

Pri nas zelo radi kuhamo. Vsi štirje. Otroka sta ob štedilniku že odkar sta shodila. Primakneta si stol, opazujeta, pomagata ali že samostojno skuhata obrok. Pod nadzorom, da ne bo pomote. Vsak ima svoje naj jedi in moja so ravno pirini rezanci s šampinjoni. Lahko bi bili jurčki, a če jih ni, so dobri tudi približki. Ker je jed zelo dobra, hkrati pa sila enostavna za pripravit, sem se odločila, da za tiste, ki s kuharijo morda šele začenjajo (ali pa za vnuke he he) napišem recept. Se za gospodinjo verjetno tudi spodobi :).

Potrebovali bomo:
- prostor za kuhanje
- posodo za kuhanje rezancev
- žar ponev (ali drug približek)
- desko
- nož
- kuhlo

Sestavine:
- pirini rezanci brez jajc (mi 4 potrebujemo 400-500g)
- gobice (jurčki so najboljši, lahko tudi šampinjoni - recimo 500 g, oz. po okusu)
- malo olja
- voda za kuhanje rezancev
- čebula (katera? odvisno od okusa)
- korenje
- peteršilj
- sol
- po želji: česen, začimbe, balzamični bel kis ali vino, kvasni kosmiči ...

Korenje in gobice operemo in narežemo na poljubne koščke. Jaz včasih korenje narežem na kolobarje, včasih na kockice - kakor me prime. Gobice včasih narežem na tanko, včasih bolj na debelo. Ponovno, kakor me prime. Čebulo narežem na kolobarje - kdor ne mara same čebule, nareže na drobno. Pristavim osoljeno vodo za rezance. Ko voda zavre, v njej skuham rezance. V vmesnem času v žar ponev na segreto olje (uporabljam olje s česnom) dam čebulo, rahlo osolim, počakam, da se malo "scmari", potem dodam gobe, na njih korenje in pustim nekaj časa. Ko gobe spustijo sok, premešam. Po želji se lahko doda tudi začimbe - npr, česen v prahu, rožmarin ipd. Jaz najpogosteje dodam le česen. Kuhane rezance operem pod tekočo vodo in odcedim. Pri gobicah včasih dodam žlico balzamičnega belega kisa ali vina ter malo vode, včasih ne. Odvisno od okusa tistega dne. Na koncu dodam še sol in na drobno zrezan peteršilj ter posujem preko rezancev, ki jih na velikem krožniku oblikujem vsakič drugače. Na mizo postavim še veliko skledo s solato in pa skledico s kvasnimi kosmiči, ki jih posujem po vrhu, ko je jed še vroča (namesto parmezana).

Pa dober tek :).

P.S. Kot vidite ni točnih količin in minut, ker je vse po okusu. Lahko je ogromno gobic, lahko malo, lahko je veliko korenja ali celo nič itd. Nekateri imajo radi al dente rezance, nekateri dolgo kuhane. Enim bolj paše močno začinjeno, drugi prisegajo na natur okuse. Tu je vse stvar okusa in improvizacije.

Klumpecedija

Ko sva s Picassojem načrtovala dan, sva se odločila, da preden zdrviva v naravo, počakava, da se posuši trava. V tem času si je mali radovednež želel izvedeti nekaj več o travi. Vprašala sem ga, kje bi lahko kaj več izvedel o njej in odšel je po KLUMPECEDIJO. Še niste slišali za njo? Tudi jaz ne. Do danes :). Čeprav jo v resnici vsi poznate. To je (po naše) enciklopedija :).

V njej sva prebrala, da obstaja več kot 10000 vrst trav, da mednje štejemo koruzo, pšenico, rž in bambus. Ogledala sva si katere izdelke doma imamo izdelane iz teh trav in pogledala, kaj vse še lahko naredimo iz njih. Kdo bi si mislil, da iz njih izdelujejo prave klobuke in celo strehe, kaj :)?

Ko se je naveličal trav, je odprl še stran s sončnicami, ki so izredno pri srcu tudi meni in se čudila, kako lahko zrastejo celo višje od žirafe. Do SEDEM metrov visoko! Vau, kaj vse skrivajo te čudežne klumpecedije he he.

Dovolj znanja iz knjige. Hitro pripravimo kosilo, skočimo po sestrico v šolo in se odpravimo nekam v naravo. Če bo vreme zdržalo, imamo v mislih bližnjo goro, kjer se vedno naužijemo svežega zraka in uživamo v vsem, s čimer nas narava obdari.

Svetovni dan knjige in refleksija ob prebrani knjigi Popoln par

23.4. smo znova obeležili svetovni dan knjige. Knjigožeri smo praznik vzeli zelo resno. Odšli smo na obalo, si pogrnili podlogo in na dan potegnili vsak svojo knjigo. Picasso je imel knjigo z veliko slikami živali, ker še ne zna brati, ostali smo si vzeli nekaj po svojem okusu in pod milim nebom brali, brali, brali. Jaz sem iz police neprebranih vzela knjigo za katero se sploh ne spomnim kdaj, kje in zakaj sem jo kupila. Pomislila sem, da sploh ni pomembno, saj mi je očitno bila namenjena. Tako je z mano odšlo delo Ally Condie, Popoln par. Založnik jo opisuje takole: 

Na sedemnajsti rojstni dan Cassia dobi svoj par. Družba odloči, da je on popoln življenjski partner za njo. Ampak ni. V njeni družbi uradniki določijo, koga ljubiš. Koliko otrok imaš. Kje delaš. Kdaj umreš. A ko se Cassia zaljubi v drugega fanta, je odločena, da bo nekatere odločitve sprejela sama. In takrat se ji začne jasniti ves njen svet …

Knjigo bi lahko uvrstili med domišljijske, oz. med ZF dela. Ampak po drugi strani je tako boleče realna, da sem se globoko zamislila nad današnjo družbo, nad sabo, nad celim svetom. Na nek način sem v Cassii videla sebe. Družba mi je vedno vsiljevala to in ono in tisto itn. In jaz sem se tega držala kot pijanec plota. A hkrati je glava kmalu začela delati po svoje. Telo je sledilo. Pravzaprav je bil najhitrejši jezik. Počasi prihajam v leta, ko se jezik krajša in na plano prihajata preudarnost in treznost. Spoznavam zakone privlačnosti, pomen rekov, ki so se dolgo zdeli "kar nekaj" in doživljam predvsem tisto pesmico, da privlačiš to kar si ter seješ, kar žanješ. Gibljem se v krogu ljudi, ki so prav tako Cassie, ki se zavedajo, da živimo v družbi kimajočih ovčic, ki vedo, da smo molzne krave s spranimi možgani itn. Če o tem govorim za 4 zidovi, moje besede nimajo večjega učinka.Če o tem govorim globoko vernim ovčicam družbe, ki si ne upajo na glas izreči pomislekov, kaj šele nestrinjanj, je poraba mojega časa in energije zaman. Potrebno je novo gibanje, Za gibanje je potrebno več ljudi, da zažene tako težko kolesje. In ravno tega se lotevam. Ljudje, ki si upamo spregovoriti na glas, se vse bolj vohamo, tipamo, najdemo na vse več koncih. In prav je tako. Vsak, ki se je lotil revolucije, je ob sebi in za sabo imel somišljenike. Več jih je imel, močnejši je bil. Še posebej, če je ob sebi imel pomembna imena. Jaz nisem vodja. Sem pa dobra podpora in optimist z vero v boljši jutri, kot je zagotovo moral biti tudi pogumni Primož Trubar, kateremu smo lahko globoko hvaležni za prvi knjigi. 

Marsikdo bi verjetno rekel, da je knjiga absurd, saj do česa takega pri nas že ne bo prišlo. Res ne bo, ker je že tu. Zavito v celofan, a je tu. Ljudje, ki imajo neizmerno moč, se igrajo z vremenom, z genetskimi spremembami, z neizprosnimi pogoji za delavce, ki se niti zavedajo ne, da smo v modernem sužnjelastništvu. Pravzaprav je knjiga optimistična. V njej prebivalci umrejo na 80. rojstni dan. Pri nas umira vse več mladih. Koliko imaš otrok je menda odločitev dveh, ki se imata rada. Pa je res? Imajo vsi pari možnost imeti toliko otrok kot si jih želijo? In hkrati, a ni zanimivo, da vse več parov ne more imeti otrok? Kako to, da so cepiva obvezna, če je dokazano, da prinašajo grozljive posledice? Kako to, da skrivnostno umrejo zdravilci in znanstveniki, ki so predobri? 

Čas je, da odpremo oči. Vsak izmed nas je pomemben. Pogosta misel "kaj pa lahko jaz, mali človek naredim?" je še ena posledica uničujočega sistema. Lahko! Če tako razmišljam jaz, ti, moj sosed, tvoj sosed ... ustvarjamo kolektivni premik. Preden me predaleč odnese, naj se vrnem na dan knjige.

V pravem času mi je v roke padla prva knjiga. Dala mi je misliti o vsem, kar odlašam na jutri. O sanjah, ki imam za čas, ko bom imela čas. Dala mi je vedeti, da sem tudi jaz neke vrste ovca, ki živi v tempu sistema. Čez noč ne morem spremeniti ničesar. Lahko pa se trudim vsak dan narediti en korak. Če ne drugega, bom vsak dan naredila nekaj zase. In to nekaj bo na prioritetni listi.

Knjige so še vedno naše veliko bogastvo. Negujmo, cenimo in povečujmo ga.