Na sedemnajsti rojstni dan Cassia dobi svoj par. Družba odloči, da je on popoln življenjski partner za njo. Ampak ni. V njeni družbi uradniki določijo, koga ljubiš. Koliko otrok imaš. Kje delaš. Kdaj umreš. A ko se Cassia zaljubi v drugega fanta, je odločena, da bo nekatere odločitve sprejela sama. In takrat se ji začne jasniti ves njen svet …
Knjigo bi lahko uvrstili med domišljijske, oz. med ZF dela. Ampak po drugi strani je tako boleče realna, da sem se globoko zamislila nad današnjo družbo, nad sabo, nad celim svetom. Na nek način sem v Cassii videla sebe. Družba mi je vedno vsiljevala to in ono in tisto itn. In jaz sem se tega držala kot pijanec plota. A hkrati je glava kmalu začela delati po svoje. Telo je sledilo. Pravzaprav je bil najhitrejši jezik. Počasi prihajam v leta, ko se jezik krajša in na plano prihajata preudarnost in treznost. Spoznavam zakone privlačnosti, pomen rekov, ki so se dolgo zdeli "kar nekaj" in doživljam predvsem tisto pesmico, da privlačiš to kar si ter seješ, kar žanješ. Gibljem se v krogu ljudi, ki so prav tako Cassie, ki se zavedajo, da živimo v družbi kimajočih ovčic, ki vedo, da smo molzne krave s spranimi možgani itn. Če o tem govorim za 4 zidovi, moje besede nimajo večjega učinka.Če o tem govorim globoko vernim ovčicam družbe, ki si ne upajo na glas izreči pomislekov, kaj šele nestrinjanj, je poraba mojega časa in energije zaman. Potrebno je novo gibanje, Za gibanje je potrebno več ljudi, da zažene tako težko kolesje. In ravno tega se lotevam. Ljudje, ki si upamo spregovoriti na glas, se vse bolj vohamo, tipamo, najdemo na vse več koncih. In prav je tako. Vsak, ki se je lotil revolucije, je ob sebi in za sabo imel somišljenike. Več jih je imel, močnejši je bil. Še posebej, če je ob sebi imel pomembna imena. Jaz nisem vodja. Sem pa dobra podpora in optimist z vero v boljši jutri, kot je zagotovo moral biti tudi pogumni Primož Trubar, kateremu smo lahko globoko hvaležni za prvi knjigi.
Marsikdo bi verjetno rekel, da je knjiga absurd, saj do česa takega pri nas že ne bo prišlo. Res ne bo, ker je že tu. Zavito v celofan, a je tu. Ljudje, ki imajo neizmerno moč, se igrajo z vremenom, z genetskimi spremembami, z neizprosnimi pogoji za delavce, ki se niti zavedajo ne, da smo v modernem sužnjelastništvu. Pravzaprav je knjiga optimistična. V njej prebivalci umrejo na 80. rojstni dan. Pri nas umira vse več mladih. Koliko imaš otrok je menda odločitev dveh, ki se imata rada. Pa je res? Imajo vsi pari možnost imeti toliko otrok kot si jih želijo? In hkrati, a ni zanimivo, da vse več parov ne more imeti otrok? Kako to, da so cepiva obvezna, če je dokazano, da prinašajo grozljive posledice? Kako to, da skrivnostno umrejo zdravilci in znanstveniki, ki so predobri?
Čas je, da odpremo oči. Vsak izmed nas je pomemben. Pogosta misel "kaj pa lahko jaz, mali človek naredim?" je še ena posledica uničujočega sistema. Lahko! Če tako razmišljam jaz, ti, moj sosed, tvoj sosed ... ustvarjamo kolektivni premik. Preden me predaleč odnese, naj se vrnem na dan knjige.
V pravem času mi je v roke padla prva knjiga. Dala mi je misliti o vsem, kar odlašam na jutri. O sanjah, ki imam za čas, ko bom imela čas. Dala mi je vedeti, da sem tudi jaz neke vrste ovca, ki živi v tempu sistema. Čez noč ne morem spremeniti ničesar. Lahko pa se trudim vsak dan narediti en korak. Če ne drugega, bom vsak dan naredila nekaj zase. In to nekaj bo na prioritetni listi.
Knjige so še vedno naše veliko bogastvo. Negujmo, cenimo in povečujmo ga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar