Dan lipicanca v Lipici

Kar načrtujemo daleč vnaprej, se pogosto izjalovi. Zato smo pogledali kaj se dogaja preko vikenda in naleteli na oglas o posebnem dnevu v Lipici. Pogledali smo program in se v hipu odločili. Gremo!

Po poti nas je prijetno božalo sonce, sprejelo nas je prijazno osebje, Picasso in Fleki sta med čakanjem v vrsti uživala v norčijah gospoda, ki je bil oblečen v lipicanca. Bili smo v kratkih rokavih in nam je bilo res vroče, on pa je v tistem kostumu skakal naokoli in zabaval otroke. Ko je šel pit, sem videla, da je moker in teče iz njega, a naredil je le požirek ter se odpravil novim obiskovalcem naproti.

Vso območje kobilarne je prekrasno, čisto in urejeno. Ljudi je bilo veliko, a so bili razkropljeni, tako da gneče ni bilo čutiti in smo se lahko svobodno gibali. Otroka sta se udeležila delavnice z glino in delavnice, kjer so iz naravnih materialov lahko sestavili rožico ali konja,

Njihova šablona, kako bi naj ustvarili konja. Naša dva sta zadeve naredila seveda po svoje.

 Fleki si je dala tudi poslikati obraz. Osebje na delavnicah je delalo s srcem in z veseljem sva počakala najina škrata, da končata z izdelki. Kar nama je bilo najbolj všeč, je bilo to, da sta lahko izdelke pustila tam in jih vzela ob odhodu. Tako smo ves čas hodili prostih rok. Ogledali smo si lipicance, kočije, muzej in kovanje konj ter glavno točko dneva, predstavo na hipodromu. Velik vtis so na nas naredili konji, ki so z vso svojo eleganco in močjo pokazali svoj talent, čeprav sva se kasneje spraševala, kako jih trenirajo. Namreč vsaka žival, ki je mučena ali pretepana, se nama močno smili in tega ne podpirava. Zato tudi nikoli nismo obiskali cirkusa. Vsekakor upava, da z njimi delajo humano. Poraja se nama tudi vprašanje, zakaj živali, ki služijo ljudem ves aktivni del življenja, potem pristanejo na dražbah ipd. Mar ne bi bilo dosti bolj spoštljivo, da bi jim v zahvalo za služenje uredili nekakšen krajinski park ali nekaj podobnega? Tam bi lahko na "svobodi" uživali do svoje naravne smrti. To bi se vsaj nam zdela primerna zahvala.

Skok, ki ga zmorejo le vrhunski lipicanci

V vseh točkah smo uživali ne le zaradi lepote konj, temveč tudi zaradi res dobro izbrane glasbe. Presenetilo nas je, da so zelo zanimivo točko uvrstili na rep programa. To je bil prikaz "akcije" policistov konjenikov. Res poklon vsem tem prekrasnim bitjem. Pa tudi policistom he he.

Prikaz policistov konjenikov, ki konje vodijo skozi dim, mimo strelov, siren itd. Naš poklon.

Ker je čas prehitro tekel, se nismo utegnili sprehoditi po drevoredih, saj sva otrokoma obljubila igro na igralih. K sreči zanju niso bila nek izziv in smo lahko ob primernem času zapustili prostor. Domov smo odšli izjemno zadovoljni, s spominki, ki sta si jih naredila sama in vem, da se bomo še vrnili. 

Morda se celo nekega dne tukaj poročiva v njihovi pravljični istrski hiški, s kočijo in lipicanci. Skoraj tako kot Pepelka. Do takrat pa upam, da bova spoznala vilo, ki nama bo takšno poroko lahko s svojo paličico (ali polno denarnico) tudi omogočila :).