Flekica je zjutraj pozabila na odpiranje novega okna. Pravzaprav jo je prehitel čas in sva hiteli v šolo. Picaso brez Fleki seveda okna ne odpira. Po pouku se je zato vse dogajalo s svetlobno hitrostjo. Kosilo, pogled v adventno škatlo, oblačenje in zviz v Ljubljano.
Ko greš v največje mesto pri nas, seveda veš, da zna bit težava dobiti prosto parkirno mesto. Da pa se bomo vozili dobre pol ure, da ga bomo našli, tega nismo pričakovali. Sem že pomislila, da bi parkirali nekje stran od središča in doživeli vožnjo s trolo ali taksijem, a smo v tistem končno dobili prazno mesto.
Odpravili smo se za nosom. Brez načrtov, brez pričakovanj. Pričakala nas je glasba, ki je dala mestu vzdušje. Fleki se je malo pod roko zavrtela, Picaso je malo pomigal levo desno in že smo šli naprej.
Na poti v LJ se še nisva odločila ali bomo šli z ladjico ali ne, ker nisva vedela kako bo s parkirnimi mesti, z gnečo, ali bomo našli ladjico itd. Tako je pač, ko mesta ne poznaš dovolj dobro. A znašli smo se naravnost pred parom, ki je vabil na Ljubljanico, edino leseno ladjico, ki vozi po Ljubljanici. Pa gremo, smo si rekli. Ladja je res lepotica. Izdelovali so jo leto in pol, krmari pa jo zelo prijazen gospod, ki nam je ponudil tudi zelo okusen čaj in je prava zakladnica znanja o Ljubljani.
Vmes je začelo pršiti, tudi mraz je nekoliko pritisnil, zato sva najina junaka zavila v odejico, katerih je na ladjici dovolj za vse. Ob pristanku smo naredili še družinsko fotografijo in jo mahnili proti stojnicam. Bolj kot stojnice, so našo pozornost pritegnile naravne jaslice. Občudovanja vredno delo.
Odhajali smo ob glasbi benda s plesočim korakom, se še enkrat ozrli v modro odet grad in se z našim jeklenim konjičkom, ki je oba popotnika kmalu zazibal v spanec, odpeljali proti domu.
MISEL DNEVA:
Svojim otrokom ne moremo dati prihodnosti, naj se še toliko trudimo, da bi jim jo naredili varno. Lahko pa jim damo sedanjost.
(Kathleen Norris)
Ni komentarjev:
Objavite komentar