Rutina - ali kako čolnu v pristanu gnije dno

Verjetno večina bolj ali manj delamo po neki rutini. Tudi jaz sem med njimi. Pogosto si sicer rečem, da bom nekaj spremenila, preizkusila, ukinila, uvedla ... ampak me čas povozi. In tudi izgovorov mi ne zmanjka. Najbolje se počutimo v svoji coni udobja, ampak to me spominja na tisto o čolnu, ki je v pristanu varen, a mu zgnije dno. Zato sem se odločila stopiti iz varnega pristana in začeti raziskovati sebe in svet. Danes sem naredila majcen korak. A dovolj, da imam spodbudo za naprej.

Ta majhni korak je bil srček. Spekla sem kruh, v katerega sem naredila zarezo v obliki srčka. Za mnoge verjetno nekaj čisto normalnega in vsakdanjega, a zame ne. Nikoli nisem marala srčkov, načičkanosti, roza barve in okrašenih i-jev s srčki, ki jih je pri vrstnicah kar mrgolelo. Pravzaprav so mi srčki kmalu zrasli čez glavo in sem imela nanje neke vrsto alergijo :). Danes pa me je spreletelo in sem vzela nož, naredila zarezo v domač pirin kruhek ter ga dala v pečico.

Moram priznati, da sem bila z rezultatom več kot zadovoljna. Zraven čudovitega vonja in okusa je bil tudi privlačen, oz. še posebej privlačen za oko. Sem kar malo ponosna nase, ker ga nisem le sprejela, temveč mi je všeč. Je pa res, da za občudovanje ni dolgo na voljo. Moji so ga za večerjo zmazali 3/4. K sreči rada pečem, ampak ... malo dlje pa bi le lahko zdržal :).

Dober občutek je, ko narediš nekaj drugače. Ko sprejemaš. Ko uživaš. To je sicer blog za mojo dušo. a za tiste, ki ste se ustavili, da preberete moje vrstice, tovrstne podvige močno priporočam :). Kaj bom ušpičila jutri še ne vem, se bom pa trudila, da bom izkoristila vsako sekundo dneva in jo namenila svoji družini.

Še eno rutino bomo prekinili. Flekica ne bo šla v šolo, temveč bomo vsi štirje preživeli čudovit dan v naravi.