8. dan - PISANJE PISMA BOŽIČKU

Točno ta napis ju je pričakal 8. jutro. Mislila sem, da se ga bosta zeloo razveselila, a ni bilo nekega efekta. Jima je bilo čisto OK, ampak daleč od vseh razburljivih dogodivščin, ki sta jih deležna zadnjih dni. Ker Fleki hodi že v šolo, sem pričakovala malo večje želje. Ampak sta še vedno najina skromna sončka. Picaso si je zaželel palici, kosti za našo kosmatinko in rezervno žarnico za nas, če slučajno pregori obstoječa :). Kako bi želela pokukati v njegovo glavo. Kdo ve, kaj vse se plete po njej in kako poteka dan po njihovo. Fleki tudi ni imela nekih velikih želja. Piškote, sadje, knjigo in balon. To bo šlo, zagotovo :). In ko je videla Picasojeve želje, je dorisala tudi ona kosti za našo čuvajko. Včasih si prav želim zamrzniti čas, tako lepo ju je opazovati, spremljati, deliti z njima vsak trenutek. Pravzaprav je letos moj prvi december, ko mi je lepo. Ker sem se tako odločila. Ne zahajam med ljudi, ki nergajo. Ne doživljam depresije drugih, ki je tako značilna za ta mesec in tudi sebi ne dovolim, da bi se me polotile negativne misli. Načrt, da se bomo imeli lepo, mi do zdaj dobro uspeva in pozitivni trenutki se dodajajo kar sami od sebe. Jupiii :).

Vir fotografije: http://svistanet.com/hudozhniki-i-art-proekty/illyustracii/pro-rozhdestvo-i-novyj-god-xudozhnik-dona-gelsinger.html

MISEL DNEVA:

Vaši otroci niso vaši otroci. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete vašo ljubezen, ne morete pa jim dati vaših misli, kajti imajo svoje.

Kahlil Gibran