V povezavi z včerajšnjim dnem, smo si med drugim pogledali tudi glasbila, ki jih hranijo na ptujskem gradu in nekatera na koncu tudi preizkusili. To pa seveda ni bilo vse. Tam smo doživeli marsikaj.
Po prejemu vstopnic, nas je prijazna gospa pospremila v dvorano z reees mnogo maskami, značilnimi za naš prostor. Otroka nista bila razpoložena za fotografiranje, zato sem se s korantom (kurentom) fotografirala jaz. Ob koncu razstave sta imela na voljo tudi sestavljanko in prav uživala sta v njej.
Na gradu smo srkali vsak po svoje, seveda. Mene so pritegnili kipi, našega očka orožarna, otroka pa razpršeno, v vsakem prostoru nekaj drugega. Najbolj hudo je bilo, ker nista smela igrati na glasbila in se dotikati predmetov. Ampak tako pač je. Potrebno se bo navaditi kulture, ki jo trobiva že od njunega rojstva in pika ;).
Ob koncu ogleda gradu smo se za "10 minut" šli poigrat v igralni kotiček, ki je vase posrkal še naju. Res super prostor. Izdelovali smo lutke, hodili s hoduljami, mali Picaso se je preoblekel v viteza, sestavljal kocke v mogočen grad ... midva pa sva se poigrala s ščitom in mečem na eni strani in fotoaparatom na drugi strani. 10 minut? Ja pa kaj še. Čas je tako hitro stekel, da je bila ura takoj naokrog. V sobi smo bili namreč sami in smo si lahko sami tudi določali tempo, dejavnosti ... in takrat seveda čas noro poleti. Zahvalili smo se prijetni kustosinji in že smo oddrveli v Maribor.
Zahvaljujoč našemu najboljšemu prijatelju, ki nam je podaril vstopnice za opereto Obuti maček, smo si napolnili dušo in se po predstavi tudi fotografirali z Obutim mačkom, ki je "za plačilo" želel le petko. Ja, res super je bil tale mačkon :). In tudi ta del je bil nadaljevanje včerajšnje teme he he.
Po predstavi smo šli na kratek sprehod po Mariboru, da smo preverili, če res drži, da moraš s svetilko po Mariboru in s sončnimi očali po Ljubljani. Osvetlitev je res preprosta, a je je za naš okus dovolj. Ne vidimo potrebe po razmetavanju denarja. Manjkalo je vzdušja, duše. Maribor postaja vse bolj mesto duhov tudi čez leto očitno. Kako je v Ljubljani, preverimo kmalu.
Da se ve kdo je "kriv", da je danes bilo toliko brezplačnega veselja, smo se med vožnjo sproščeno pogovarjali o tem, kdo je bil France Prešeren, zakaj je ravno danes ta veseli dan in zakaj je Prešeren tako pomemben za Slovenijo. Me je kar malce presenetilo, da v šoli niso nič rekli o tem. No ja, pa drugič. Sem pa vesela, da tudi midva učiva otroka brez prisile, iz življenja za življenje in se trudiva širiti naša obzorja.
MISEL DNEVA:
Ni komentarjev:
Objavite komentar